/SI/ Potopis, 2018
Ker me je letošnji dopust navdušil na celi novi stopnji, sem se odločila, da zapišem nekaj več besed o najinem potovanju na Tenerife. Odločitev za destinacijo je padla dva dni pred odhodom, vse, kar sva rezervirala, so bile letalske karte in avto. Če ne moreva kampirati, (kar bi na Tenerifih sicer lahko, vendar nimava primernega šotora za na letalo), prisegava na Airbnb. Najin budget je omejen, več kot prenočišča pa nama vsekakor pomeni hrana (mimogrede, otok je pravi veganski raj). Ugotovila sva, da je panika, da bi ostala brez strehe nad glavo, popolnoma odveč. Zato sva vsak dan sproti, glede na to, v katerem kraju sva pristala, pozno popoldan rezervirala prenočišče.
Otok je raj. Temperature, ki te ne zažgejo kot Hrvaško sonce (vendar dovolj visoke za skok v morje), črne plaže vulkanskega izvora, turkizno morje in narava brez strupenih pajkov, kač ali srn, ki jih lahko zbiješ z avtom. V celem potovanju sem srečala enega samcatega pajka, zato so se Kanarci gladko uvrstili na penzijsko listo. Fotka hotela na Tenerifih, z naslovom "Za zaprtimi vrati", je prejela zlato FZS medaljo na devetem mednarodnem fotonatečaju Miniature 2018:
Res neverjetno je, koliko raznolikosti premore ta otok. Od čudnih Lord of the Rings gozdov na severni strani, marsovske pokrajine na sredini otoka, do mešanih rumenih in črnih plaž okrog celega otoka. Eno uro imaš občutek, da si na Škotskem, naslednjo, da tavaš po afriškem pragozdu, tretjo, da si na Maldivih. Najboljši del? Vse to je dostopno v roku dveh ur. Tako lahko Tenerife prevoziš po dolgem in počez. Večkrat. Na otok lahko prideš v kopalkah in japonkah, a za naju so bili veliko pomembnejši del prtljage planinski čevlji. Tenerifov vsekakor ne moreš polno doživeti na njihovih (še tako) rajskih plažah.
Najin zemljevid obiskanih točk je v sedmih dneh pokril skoraj celoten otok. Seveda ostaja nekaj mest, kamor sem želela, a je zmanjkalo časa in volje. Optimalnih 10 dni za Tenerife lahko tako pogojno, z nekaj manj kilometri, stisnemo na 7. Pomemben podatek, ki ga pred odhodom nisva nikjer zasledila: če se odpravljate na otok last minute, se ne trudite z dovolilnico za najvišji vrh Španije - Pico del Teide. Ta je bil namreč do konca novembra razprodan. Tudi vlečnico do vrha je pametno rezervirati čim prej, midva zaradi najine last minute narave tako nisva uspela videti višav.
Vseeno je že sama cesta, ki pelje po sredini otoka do vrha, dovolj zanimiva - tudi ponoči. Najpomembnejši podatek za fotografe? Otok je raj za astrofotografijo. Če imaš primerno opremo - toplo zimsko jakno, kapo, svetilko, težko stabilno stojalo, zaščito za fotoaparat pred peskom. Jaz seveda razen svetilke nisem imela nič od neštetega. V Tenerifskem "Big Bang-u" sem kupila najcenejši stativ, ki je držal 500g. Moj dvo-kilski fotoaparat ga je z veseljem prevračal, k sreči pa ga je moja boljša polovica v "hudih vremenskih razmerah" zakopavala v tla in podpirala s kamni. Pesek se obnaša precej neusmiljeno, predvsem do oči in vseh vitalnih delov fotoaparata. A ko že res grdo preklinjaš nastalo situacijo, pogledaš na zaslon fotoaparata in ugotoviš, da je vredno vseh poškodb živih in ne živih bitij. Obala bo žal še vedno svetlobno onesnažena, zato za "pogumne" predlagam celoten nacionalni park del Teide, kjer hitro ugotoviš, da je takšnih norcev, kot si sam, ogromno. V bistvu predvidevam, da v kritičnih mesecih celo preveč.
Tudi, če je fotografija tvoja zadnja skrb, je nočno nebo na Tenerifih nekaj, kar bi mogel doživeti vsak. Tako jasnega neba pri nas ni mogoče videti. Otok se ponaša z enim izmed največjih obzervatorijev za zvezde, ki si ga je mogoče ogledati tudi od znotraj. Tišine, ki te sredi noči posrka vase, preprosto ni mogoče opisati. Na nek način me spominja na tisti del Interstellar-ja, kjer enega izmed igralcev posrka vesolje. Ali, ko v Star Wars: The Last Jedi, v tišini raznese ladjo.
Drugi nasvet za vse, ki se poslužujete Airbnb-ja. Prebivalcev, rojenih na otoku, se ne splača iskati. Samo enkrat sva prenočila pri Špancih (pri njih vstopi v veljavo znakovni jezik). Večina ljudi je namreč priseljenih - otok je preplet Angležov, Rusov, Nemcev in Američanov. Vendar ima tudi to svoj čar, saj imaš lahko v enem tednu pravi nemški, angleški in ameriški zajtrk. Ljudje so prijazni. Zelo. Nekateri ti celo dovolijo, da jim sprazniš sadno drevje.
Los Gigantes je ena izmed turističnih točk, ki sva si jo ogledala. Velikan se vzpenja 800m iz morja, po njem je speljanih več ozkih poti, za katere bodo v turističnem centru komentirali, da so življenjsko nevarne. Kaj nevarne, smrtne. Strašijo s helikopterji, s katerimi iščejo mrtve turiste, ki se jih lotijo. No ja, midva sva tvegala in vredno je bilo vseh "prešvicanih" cunj. Čudoviti razgledi, zanimiva narava in en enako smotan pohodnik, ki se je vzpona čez Los Gigantes lotil s šotorom. Vsekakor to niso poti za nedeljske "Do Hoferja pa nazaj" sprehajalce, vendar po drugi strani s pravo opremo ne predstavljajo večjih težav.
Playa El Bollullo: na eni strani turistična, na drugi, z nekaj hoje, čudovita prazna plaža s črnim peskom. Droni na Tenerifih niso prepovedani, dokler se držiš dovoljenih območij in pravil. Vsekakor vredno izkoristiti in obiskati čim več različnih plaž.
Benijo. Ena izmed skritih, težje dostopnih plaž. Ne predstavljam si, kakšno je tukaj v času visoke sezone, saj je bilo že septembra težko najti prosto parkirno mesto pod padajočimi skalami. Črni pesek, islandski pridih in zanimivi odsevi pritegnejo mnogo ljudi, v večernih urah predvsem fotografov.
Ne glede na to, kam vas bo zanesla pot - ali bo to plaža ali mesto, otok bo povsod presenetil. S svojimi čarobnimi barvami, stabilnim vremenom in prijaznimi "domačini". Do zdaj je mojo željo po vrnitvi držal le norveški Andenes, po vrnitvi pa so se tudi Kanarci pričeli boriti za delitev tega mesta.
Do naslednjič!
M.
